»Veš, kaj je gozd? Je gozd morda le desettisoč sežnjev lesa? Ali pa človekov zeleni užitek?« (Bertolt Brecht)

Gozd je od nekdaj kraj preobrazbe: Ko vstopiš vanj, prekoračiš prag med znanim in neznanim in zazdi se, da se odpre prostor, v katerem se skriva skoraj neizčrpno bogastvo čustev, občutkov in razpoloženj – veselje, žalovanje, varnost, samota, svoboda, minljivost, hrepenenje, lepota, moč in spokojnost …

Ali ni zato samoumevno, da je gozd vselej služil človeku kot neusahljiv vir navdiha in da so si tudi umetnice in umetniki prizadevali, da v tej edinstveni odmevnici duše s svojimi stvaritvami ovekovečijo doživeto in občuteno?

Da, pa še kako je samoumevno! Podajmo se na glasbeno iskanje gozdnih sledi v spremstvu baročnih skladateljev.

Najprej zaslišimo vzhičene arije, ki opevajo neukročeno lepoto stvaritve. A kmalu se zgrnejo temni oblaki in narava se spremeni v sočutno pričo človeške bolečine. Globlje ko prodiramo v gozd, bolj nam razgali svoje najtemnejše skrivnosti – zdi se, da se sočutno jočejo tudi divjad in kamni. V trenutkih neizmerne samote se sprašujemo: »Ubogi človek, zakaj si tukaj, tako žalosten, tako sam?«

A ne predajajmo se melanholiji! Duša se bo po solzah in bolečini vrnila k veselju in začutila neskončno olajšanje. Lahno se bo zibala ob zvokih nadnaravne lepote, mehke kot mah in sladke kot biserna rosa. 

V senci mogočnih dreves najdemo odmaknjen kraj, na katerem lahko povsem brez strahu izgovarjamo svoje najintimnejše misli in od koder so za vekomaj pregnani skrb, zavist, ljubosumje in obup – ostajajo le blag šepet in sladki vzdihi …

Z deli Antonia Vivaldija (1678–1741), Alessandra Scarlattija (1660–1725), Sigismonda d’Indie (1582–1629), Georga Friedricha Händla (1685–1759), Francesca Cavallija (1602–1676), Francesca Geminianija (1687–1762), Henryja Purcella (1659–1695) in Michaela Lamberta (1610–1696).

Helena Bregar – sopran
Léna Ruisz, Tabea Höfer – violina
Francesca Camagni – viola
Peter Trefflinger – violončelo
Eva Euwe – violone
Elias Conrad – teorba
Natalia Olczak – čembalo